V petek, 17. 11. 2017, smo v OŠ Mokronog na matični in podružnični šoli ter v Vrtcu Mokronožci tradicionalno organizirali slovenski zajtrk. V vrtcu smo doživeli lepo prireditev, ki so jo popestrili otroci s simpatičnim kulturnim programom. Posebej veseli in ponosni pa smo na nagrado Čebelarske zveze Slovenije, ki sta jo za izviren in praktičen kostum čebele sivke prejeli vzgojiteljici Manja in Andreja. S to kreacijo sta ponesli ime našega vrtca širom po Sloveniji.
V šoli so dogodek popestrili učenci in učenke s pesmijo Čebelar. Posebej hvala skupini učencev, ki je pod vodstvom mentorice pripravila jedilnico in poskrbela, da je vse potekalo brez težav.
Hvala vsem za organizacijo dogodka in za zajtrk, ki je potekal ob prijetem klepetu z gosti. Zajtrka so se udeležili ravnateljica Zvonimira Kostrevc, župan Anton Maver s sodelavkami, čebelarji, tajnik Čebelarske zveze Slovenije Matej Mandelj ter zunanje sodelavke vrtca.

Osmošolka Manca je dogodek opisala takole.
Tudi letošnji tradicionalni zajtrk se je tako kot vsako leto odvijal 3. petek v novembru. Na naši šoli je bilo že nekaj dni prej vse lepo pripravljeno za ta poseben zajtrk. Všeč so mi bili plakati v jedilnici in čebelice okrog njih. Navdušena pa sem bila tudi nad izgledom miz. Vse so bile res lepo pogrnjene z ličnim prti. Tudi sama zložitev medu, masla in ostalih jedi je bila res skrbno in lepo pripravljena; mize so kar vabile k jedi. Všeč mi je bilo tudi presenečenje, ki so ga pripravili pevci. Ti so res lepo so zapeli Slakovega Čebelarja. Prvič sicer malo tiše, a vsaka izvedba je bila boljša. Tudi organizacija zajtrka je bila super. Vsi smo imeli dovolj prostora za sedenje, pa tudi vrsta ni bila predolga. Po mojem mnenju je zajtrk super uspel.

Šestošolki Miriam in Sara ter osmošolka Kaja, ki so pomagale pri izvedbi zajtrka, so takole strnile vtise.

Oblekli smo si rdeče-bele predpasnike, lase pa smo dekleta morala imeti spete. Jaz, moji sošolci in sošolke smo letos pomagali učiteljici pripraviti mize, kuharice pa so pripravile zajtrk. Učenci so na zajtrk prihajali po triadah; najprej tretja triada, za njimi druga in na koncu še prva triada. Pomagali smo deliti hrano, če jo je kje zmanjkalo. Prvošolčkom smo pomagali nositi skodelice z mlekom, da se ne bi poparili. Za učenci smo morali vse pospraviti. Morali smo pobrisati mize, poravnati prte, dodati maslo, med in jabolka, če je bilo česa premalo na mizi. Poravnati smo morali tudi stole in mize.

Da je bilo lepo vzdušje, smo poslušali in peli pesem Čebelar. Tokrat sem pela tudi jaz, oziroma ves pevski zbor 8.b razreda in ena pevka 7. razreda. Letos je naenkrat jedlo več učencev, zato je bilo občasno v jedilnici premalo stolov za vse. To pa je bila tudi edina pomanjkljivost. Všeč mi je, da obeležujemo slovensko hrano vsako leto in obujamo take trenutke. Vesela sem, ker sem lahko pomagala učiteljici. Tudi zajtrk je bil drugačen kot običajno. Imeli smo se zelo lepo. Bilo mi je zelo všeč, ker nismo bili prve tri ure pri pouku. Najbolj všeč pa mi je bilo, ko smo dobili pohvalo od učiteljice gospodinjstva in ravnateljice.

Po zajtrku so učenci razredne stopnje nadaljevali z dejavnostmi, povezanimi z ozaveščanjem zdrave in domače hrane. Ogledali so si, kakšno je delo čebel, kako nastane med, izdelovali so pogrinjke ter pripravljali sadne napitke, s katerimi so se posladkali.

 

(Skupno 68 obiskov, današnjih obiskov 1)